Plavalni klub Ljubljana: Zgodovina

Leto 1948

Začetki segajo v leto 1948, ko se je v okviru sindikata ŠD Železničar priredilo sindikalno tekmovanje v plavanju. Plavalci, ki so se takrat udeležili tega tekmovanja, so formalno ustanovili plavalno sekcijo. Delovala je v okviru sindikata ŠD Železničar. Ustanovitev je bila v pozni poletni sezoni v domu Ljube Šercarja v Šiški. Plavalni sindikat je takrat vodil Gojmir Gala, ki je kasneje postal prvi predsednik plavalne sekcije. Toda to je bila le bolj sekcija na papirju, saj se je sedem članov, ki so se 7. avgusta udeležili republiškega prvenstva v plavanju in vaterpolu v Murski Soboti, sploh ni uvrstilo (osvojili niso nobene točke). Na 100 m kravl sta nastopila Ivan Zorjan (1:14.1) in Nande Bizjak (1:28.2). Vaterpolisti so odigrali svojo prvo in edino tekmo na prvenstvu s Soboto (izgubili so 1:10) in zasedli 5. mesto. V ekipi so nastopili Cof, Jože Resman, Novak, Silvo Krašovec, Ivan Zorjan, Stojan Gala, Karel Šiftar, Tone Vergelj in Nande Bizjak.

Leto 1949

Šele tega leta so bili plavalni sekciji postavljeni trdnejši temelji. Plavalna sekcija ni delovala več v okviru sindikata ŠD Železničar, ampak kot Železničarski plavalni klub "Ljubljana". Železničarsko transportno podjetje je financiralo vse plavalne dejavnosti kluba.
To leto so v plavalne vrste vztopili člani, na katerih so prva leta gradili športne uspehe. S svojo požrtvovalnim delom in predanostjo do kluba so bili vzgled vsem kasnejšim tekmovalcem. To so bili: Bola in Mito Battelino, Tomi Kajfež, Vile Marolt, Niko Mušič, Rajko in Jože Turk, Beno Zupančič, Pavla Jakomin in Mirjana Kovačič.
Poleg teh članov je pristopil v plavalne vrste tudi plavalni trener Mitja Prešern, ki je bil zaposlen pri Plavalni zvezi Slovenije, kot profesionalni trener.

Leto 1950

Predsedniške posle je prevzel po službeni dolžnosti železničarski uradnik Roman Stich. ŽPK je dobil prvega profesionalnega trenerja Lidijo Prešern, ki je prišla iz PK Ilirije.
V tem letu so plavalci prvikrat kot ekipa nastopili v slovenski ligi. Zasedli so drugo mesto, za prvouvrščenim mariborskim Poletom. V tem času so bili v plavalnih vrstah že kvalitetnejši tekmovalci, ki so se začeli uveljavljati v slovenskem merilu. To so bili: Igor Kos, Branko Roter, Tomaž Grohar, Rudi Kacjan, Rado Hočevar, Ado Macarol, Zlatka Skrbinšek in drugi.
Ob otvoritvi plavalnega stadiona "Kolezija" so plavalni delavci organizirali dvoboj med Jugoslavijo in Švedsko, ki je bil 30. in 31. avgusta. Zanimanje za to tekmovanje je bilo zelo veliko, saj se je na tibunah z obeh strani bazena zbralo nekaj tisoč gledalcev.
Vaterpolisti so vzbudili zanimanje na slovenskem prvenstvu s svojo dobro igro in osvojili tretje mesto.

Leto 1951

Rezultati v tem obdobju
Moški:
100 m kravl 1:06.2 (Igor Kos)
400 m kravl 5:32.6 (Tomaž Grohar)
100 m prsno 1:20.4 (Bola Battelino)
200 m prsno 3:04.5 (Rajko Turk)
100 m hrbtno 1:22.2 (Andrej Goršič)
Ženske:
100 m kravl 1:25.6 (Zlata Skrbinšek)
400 m kravl 6:59.0 (Anda Macarol)
100 m prsno 1:36.2 (Korenini)
200 m prsno 3:17.18 (Anda Macarol)
100 m hrbtno 1:36.2 (Julijana Bar)

V tem letu so dokončno zgradili plavalni stadion Kolezija in ga predali v uporabo. To je pomenilo novo obdobje ŽPK Ljubljana. Pred vojno je že obstajal bazen v izmeri 50 x 20 m, ki je bil pregrajen na 33 m. Tako je bazen imel samo 4 proge v dolžini 50 m. Bazen je vodo dobival iz Gradaščice, ki se je filtrirala skozil navadel pesek. Bazen so enkrat tedensko izpraznili in ga ročno čistili s krtačami. Upravljal ga je gostilničar Pelc. Z na novo zgrajenim plavalnim stadionom je celotni klub lahko tudi smotrneje usmeril načrt svojega delovanja. Kolezija je bila takrat izključno športno kopališče, oz. bazen zaprtega tipa, namenjeno le športnemu udejstvovanju. Za treninge je bilo dovolj prostora in časa. Nič več jim ni bilo potrebno gostovati in usklajevati urnika treningov s takrat drugim ljubljanskim plavalnim klubom Ilirijo. Vseeno so plavalci PK Ilirije nekaj časa trenirali na Koleziji, ker je bil bazen namenjen samo plavalcem. Zaživele so plavalne šole, številno Članstva se je potrojili in je štelo v letu 1951 preko 100 članov. Oblikovale so se tri tekmovalne ekipe: članska, mladinska in pionirska, ki so jih vodili Mitja in Lidija Prešern ter dr. Danilo Tavčar. Šele takšno delo (v pretežni meri je težilo za množičnostjo) je v poznejših letih rodilo tudi kvalitetne rezultate. To leto so plavalci dvakrat gostovali izven naše republike. Obakrat uspešno. V Subotici so premagali domači Spartak (83:69), v Bjelovaru pa Mladost (70:61).

Ženska ekipa (1952)

V zimskem času (od oktobra do aprila) so trenirali v malem bazenu na Iliriji, kjer so si ure treninga razdelili s PK Ilirija preko celega dneva glede na število plavalcev. V prehodnem obdobju (maj), pa so se selili v obrobne ljubljanske bazene - Vevče. Ta bazen je imel ogrevano vodo, tako je bil plavalcem omogočen trening v vodi tudi v prehodnjem obdobju. Prav tako so vsako zimo organizirali zimsko prvenstvo za gimnazijce. Najboljše na prvenstvu so povabili v klub, kjer so že pozimi začeli redno trenirati pod vodstvom Lidije Prešern.

Leti 1952 in 1953

V letih 1952 in 1953 je potekala borba med vodilnimi slovenskimi plavalnimi klubi, za drugo mesto v Sloveniji. Od leta 1952 so v skupni slovenski ligi tekmovali z Ilirijo in mariborskim Branikom.
Le nenehen priliv novih mladih tekmovalcev jim je zagotovil uspeh. Zato so veliko skrb posvečali plavalnim šolam. V teh dveh letih je zrasla nova generacija, ki je v pretežni meri že zamenjala starejše tekmovalce. Iz tega obdobja so izšli tekmovalci, ki so naslednje leto dosegli največji uspeh od ustanovitve kluba.
Tudi število skakalcev se je množilo, pridružili sta se jima sestri Sonja in Branka Rubinič. Do tedaj neznani pionirčki so začeli segati po najvišjih naslovih tudi v mladinski konkurenci. Že leta 1953 so člani kluba prevladovali na tekmovanjih in osvojili vrsto republiških in državnih naslovov. Seveda pa tukaj ne smemo izpustiti doslednega in neizprosnega trenerja dr. Stojana Gala.

Leto 1954

Predvsem v zadnjih nekaj letih je bil šport zelo priznana dejavnost v Ljubljani, zato je veliko sredstev Mesta Ljubljane, kot tudi posameznih občin, zbiralo v ta namen. Kasneje je nastopila kriza, klub je finančna sredstva dobival samo še od ŽTP Ljubljana, ki je vse manj in manj denarja namenjal za plavalne dejavnosti. Ta kriza je trajala vse do leta 1964, ko se je stanje malo izboljšalo.

Moška ekipa (1954)

Poleg sredstev, ki jih je namenjalo ŽTP Ljubljana, so jih veliko zbrali tudi z objavljanjem propagandnih sporočil v klubskih almanahih. Tako so si kar naenkrat zagotovili najnujnejša sredstva, da so lahko vse plavalne dejavnosti potekale nemoteno. Ravno plavalci so imeli od vseh treh sekcij najtežje delo, da so se uvrstili v slovenski in jugoslovanski vrh. V tem letu so plavalci dosegli svoje največje uspehe od ustanovitve kluba. Osvojili so tri republiška prvenstva, eno državno in zasedli 1. mesto v B-skupini hrvatsko slovenske lige ter osvojili zimsko prvenstvo Ljubljane. Prvikrat so tudi nastopili na državnem prvenstvu v Splitu (zasedli 10. mesto), kjer so z rezultati dokazali, da sodijo v vrste najboljših jugoslovanskih plavalcev. Nekaj imen te generacije: Andrej Goršič, Janez Gašperin, Janez Pelc, Lojze Poljanšek, Rado Hočevar, Julijana Bar, Lučka Gaspari, Urška Gabrovšek, Marjeta Horvat, Sonja Tominšek in drugi.
Tega leta so tudi prvič gostovali v tujini v Gradcu, kjer so dvoboj z domačini izgubili za 11 točk.
Trening so razdelili na tri dele: zimsko obdobje, pripravljalo in tekmovalno. Zimsko obdobje (v mesecu oktobru), ko kopališče ni bilo odprto so izkoristili za specialno gimnastiko v telovadnici. Pripravljalno obdobje, od novembra do maja pa so izkoristili za izboljšanje plavalnih tehnik in vzdržljivostni trening. Zadnje obdobje treninga v letni sezoni je imelo izključno tekmovalni karakter. Povečati hitrost in vzdržljivost tekmovalcev. To obdobje je bilo večkrat prekinjeno zaradi slabega vremena in hladne vode. Vsi tekmovalci, ki so redno obiskovali treninge, so v poletni sezoni izboljšali svoje osebne rezultate.